Etični kodeks v turizmu

Informacije Praktične informacije Etični kodeks v turizmu

TURISTIČNA MISEL 9

Uvod

Mi, člani WTO, smo se zbrali na zasedanju generalne skupščine v Santiagu, Čile, na prvi dan oktobra 1999,

da ponovno potrdimo cilje 3. člena Statuta WTO in da se ponovno zavemo ''odločilne in osrednje'' vloge te organizacije, kot jo priznava Generalna skupščina Združenih Narodov; to je pospeševanje in razvijanje turizma s ciljem prispevanja k gospodarskemu razvoju, mednarodnemu razumevanju, miru, blaginji in vsesplošnemu spoštovanju in upoštevanju človekovih pravic in osnovni svobodi za vse, ne glede na raso, spol, jezik ali versko prepričanje;
globoko verjamemo, da turizem preko spontanih in neposrednih stikov med moškimi in ženskami različnih kultur in načinov življenja predstavlja glavno silo za mir, prijateljstvo in razumevanje med ljudmi sveta;
da se držimo principa o varovanju okolja, gospodarskemu razvoju in da se vidno borimo proti revščini, kot je bilo to izraženo na srečanju Združenih Narodov ''Earth Summit'' leta 1992 v Rio de Jaineru in v 21. Zapisniku (Agenda 21), sprejetem ob tej priložnosti,

da upoštevamo hitro in neprekinjeno rast turistične dejavnosti v preteklosti in prihodnosti, zaradi različnih razlogov, kot so; sprostitev, posel, kultura, vera ali zdravje in da upoštevamo njene močne pozitivne in negativne vplive na okolje, gospodarstvo, njen vpliv na družbo držav, od koder ali kamor prihajajo turisti, na krajevne skupnosti in prebivalce, prav tako kot njen vpliv na mednarodne odnose in trgovino;
naš cilj je, da promoviramo odgovoren, vzdržljiv in vsem dostopen turizem v okviru pravice vseh ljudi, da izkoristijo svoj prosti čas za zabavo ali potujejo s spoštovanjem do različnih družb vseh narodov;
prepričani smo, da lahko svetovni turizem v celoti pridobi s tem, da deluje v okolju, ki ceni tržno gospodarstvo, privatno podjetništvo in prosto trgovino, vse to pa poveča njegove pozitivne učinke na ustvarjanje bogastva in možnosti dodatnih delovnih mest;
prav tako smo prepričani, da je odgovoren in vzdržljiv turizem z upoštevanjem nekaterih načel in pravil nezdružljiv z naraščajočo liberalizacijo razmer, ki vladajo v ponudbi turističnih uslug, pod čigar zaščito delujejo podjetja tega sektorja in menimo, da je v tem sektorju možno združiti gospodarstvo in ekologijo, okolje in razvoj, odprtost do mednarodne trgovine in zaščito družbene in kulturne identitete;
upoštevamo, da imajo pri takem pristopu vsi sodelujoči v turističnem razvoju – državne, regionalne in krajevne vlade, podjetja, poslovne organizacije, delavci v sektorju, nevladne organizacije in vse druge vrste organizacij, ki spadajo v turistično industrijo, prav tako kot gostiteljske skupnosti, mediji in turisti drugačno, toda skupno odgovornost v individualnem in družbenem razvoju turizma in da bo oblikovanje njihovih individualnih pravic in dolžnosti prispevalo k uresničitvi tega cilja,
obvezujemo se, da bomo uresničevali cilje, ki jih je sprejel WTO s 346. (XII) sklepom na zborovanju Generalne skupščine leta 1997 v Istanbulu, da bomo spodbujali pristno sodelovanje med javnimi in privatnimi sektorji v razvoju turizma in da se bo to sodelovanje razširilo na odprt in uravnovešen način tudi med državami, od koder in kamor prihajajo turisti in med njihovimi turističnimi industrijami,
opiramo se na Manilsko deklaracijo (Manila Declarations) iz leta 1980 o svetovnem turizmu in na deklaracijo iz leta 1997 o Družbenem vplivu turizma (Social Impact of Tourism), prav tako kot na Turistično ustavo (Tourism Bill of Rights) in Turistični kodeks (Tourist Code) sprejet v Sofiji leta 1985 pod zaščito WTO,
toda mislimo, da je potrebno naštete listine dopolniti s skupnimi načeli za njihovo interpretacijo in uporabo, po katerih bodo vsi udeleženci v turističnem razvoju delovali na začetku 21. Stoletja.

Za namene te listine smo uporabili definicije in klasifikacije, kot na primer ''obiskovalec'' (''visitor''), ''turist'' (''tourist'') in ''turizem'' (''tourism''), sprejete na Mednarodni konferenci v Ottawi (Ottawa International Conference), ki je trajala od 24. do 28. junija 1991 in ki jih je leta 1993 sprejela Statistična komisija Združenih Narodov (United Nations Statistical Commission) na svoji sedemindvajseti seji.

Še posebej pa se opiramo na naslednje listine:

Svetovna deklaracija o človekovih pravicah (Universal Declaration of Human Rights), sprejeta 10. decembra 1948;
Sklep enajstega zborovanja generalne skupščine Svetovne turistične organizacije (Resolution of the Eleventh General Assembly of WTO) v Kairu o prekinitvi organiziraneMednarodni sporazum o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights), sprejet 16. decembra 1966;
Varšavska konvencija o zračnem prevozu (Warsaw Convention on Air Transport), sprejeta oktobra 1929;
Konvencija o mednarodnem civilnem letalstvu v Chicagu (Chicago Convention on International Civil Aviation), sprejeta 7. decembra 1944, in v zvezi s tem tudi sporazumi v Haagu, Montrealu in Tokiu;
Konvencija o carinskih zvezah za turizem (Convention on Customs Facilities for Tourism), sprejeta 4. julija 1954 in njena sklepna listina (Protocol);
Konvencija o zaščiti svetovne kulturne in naravne dediščine (Protection of the World Cultural and Natural Heritage), sprejeta 23. novembra 1972;
Manilska deklaracija o svetovnem turizmu (Manila Declaration on World Tourism), sprejeta oktobra 1980;
Sklep šestega zborovanja generalne skupščine WTO (Resolution of the Sixth General Assembly of WTO) v Sofiji, ki zajema Turistično ustavo (Tourism Bill of Rights) in Turistični kodeks (Tourist Code), sprejet 26. septembra 1985;
Konvencija o otrokovih pravicah (Convention on the Rights of the Child), sprejeta januarja 1990;
Sklep devetega zborovanja generalne skupščine Svetovne turistične organizacije (Resolution of the Ninth General Assembly WTO), sprejet 4. oktobra 1991 v Buenos Airesu, ki govori predvsem o potovalnih možnostih in varnosti turistov;
Deklaracija o okolju in razvoju v Riu (Rio Declaration on the Environment and Development), sprejeta 13. junija 1992;
Splošni sporazum o trgovini in storitvah (General Agreement on Trade and Services), sprejet 15. aprila 1994;
Konvencija o biološki raznolikosti (Convention on Biodiversity), sprejeta
Mednarodni sporazum o civilnih in političnih pravicah (International Covenant on Civil and Political Rights), sprejet decembra 1966;
6. januarja 1995; spolnosti v turizmu, sprejet 22. oktobra 1995;
Stockholmska deklaracija 28. avgusta 1996 proti spolnemu zlorabljanju otrok v komercialne namene (Commercial Sexual Exploitation of Children);
Manilska deklaracija o družbenem vplivu turizma (Manila Declaration on the Social Impact of Tourism), sprejeta maja 1997;
Konvencije in predlogi, ki jih je sprejela Mednarodna delavska organizacija (International Labour Organization) na področju skupnih konvencij; prepovedi prisilnega dela in dela otrok, zaščita pravic avtohtonih narodov, enakopravnost in prepoved diskriminacije na delovnem mestu;

Potrjujemo pravico do turizma in svobode turističnega gibanja in izražamo našo željo za promocijo nepristranske, odgovorne in trajnostne svetovne turistične ureditve, katere prednosti si bodo delili vsi člani družbe v skladu z odprtim in liberalnim mednarodnim gospodarstvom in svečano sprejmemo načela Etičnega kodeksa v turizmu.

Načela

1. ČLEN

Prispevek turizma k skupnemu razumevanju in spoštovanju med ljudmi in narodi

Razumevanje in spodbujanje etičnih vrednot, ki so skupne človeštvu, strpnost in spoštovanje različnih verskih, filozofskih in moralnih prepričanj so temelj in posledica odgovornega turizma; udeleženci v turističnem razvoju in turisti sami naj se zanimajo za družbene in kulturne običaje vseh narodov, vključno z običaji manjšin in avtohtonih narodov, prepoznajo naj tudi njihovo pravo vrednost;
Turistične aktivnosti se naj izvajajo v skladu z značilnostmi in običaji regij in držav gostiteljic in s spoštovanjem njihovih zakonov, običajev in navad;
Gostiteljske skupnosti in krajevni strokovnjaki naj se spoznajo s turisti, ki jih obiščejo, jih spoštujejo ter se pozanimajo o njihovem načinu življenja, okusu in pričakovanjih; izobraževanje in usposabljanje strokovnjakov prispeva k gostoljubni dobrodošlici;
Naloga javnih oblasti je, da omogočijo zaščito turistov in obiskovalcev ter njihovega imetja; še posebej morajo paziti na varnost tujih turistov, ki so občutljivi na določenem področju; omogočiti jim morajo specifične informacije, zaščito, varnost, zavarovanje in pomoč, ki jo potrebujejo; vsakršen napad, žaljivka, ugrabitev ali grožnja, namenjena turistom ali turističnim delavcem, prav tako kot kakršnokoli namerno uničevanje turističnih objektov ali delov kulturne/naravne dediščine mora biti kaznovano v skladu z državnimi zakoni;
Turisti in obiskovalci ne smejo med potovanjem povzročiti kaznivega dejanja ali dejanja, ki se v tisti državi po zakonu smatra za kaznivega, prav tako se morajo vzdržati dejanj, ki so žaljiva za prebivalce obiskanega kraja, ali dejanj, ki uničujejo njihovo okolje; izogibati se morajo prekupčevanju z drogami, orožjem, starinami, zaščitenimi vrstami in proizvodi ali snovmi, ki so nevarne ali prepovedane z državnimi predpisi;
Turisti in obiskovalci so odgovorni za to, da se še pred odhodom seznanijo z značilnostmi države, ki jo nameravajo obiskati; zavedati se morajo tveganja v zvezi z varnostjo in zdravjem v obiskani državi in se obnašati tako, da bodo zmanjšali takšna tveganja;

2. ČLEN

3. ČLEN

4. ČLEN

5. ČLEN

6. ČLEN

Obveznosti udeležencev pri razvoju turizma

Turistični strokovnjaki so dolžni posredovati turistom objektivne in odkrite podatke o njihovem kraju potovanja, pogojih potovanja, gostoljubnosti in bivanju; prepričati se morajo, da stranke razumejo pogodbo, ceno in kvaliteto storitev in da so seznanjeni s finančnim nadomestilom, ki ga dobijo v primeru enostranske prekinitve pogodbe;
Turistični strokovnjaki (v kolikor je situacija odvisna od njih) naj skupaj z javnimi oblastmi poskrbijo za ljudi, ki pri njih iščejo pomoč glede varnosti, preprečitev nesreč, zdravstvenega varstva in varnosti hrane; prav tako naj poskrbijo za obstoj primernih sistemov zavarovanja in pomoči; upoštevajo naj obveznosti, ki so opisane v državnih predpisih in naj plačajo ustrezno nadomestilo v primeru, da ne bodo upoštevali pogodbenih obveznosti;
Turistični strokovnjaki, v kolikor je to odvisno od njih, naj prispevajo h kulturni in duševni izpolnitvi turistov in naj jim dopustijo med potovanjem ohraniti njihove verske običaje;
Javne oblasti držav, od koder ali kamor prihajajo turisti, naj skupaj z zadevnimi strokovnjaki in njihovimi organizacijami zagotovijo potrebne mehanizme, ki bodo pomagali turistom povratek v domovino, v primeru bankrotiranja podjetja, ki je organiziralo njihovo potovanje;
Vlada ima pravico – in dolžnost – še posebej v krizni situaciji, da obvesti svoje državljane o težkih razmerah ali nevarnostih, ki jih lahko doživijo v tujini; njena odgovornost pa je, da ne poda takšnih informacij na nepravičen in pretiran način in da se vzdrži predsodkov proti turistični industriji države gostiteljice in proti interesom njenih operaterjev; vsebina potovalnih priporočil naj bo pripravljena v sodelovanju z oblastmi države gostiteljice in zadevnih strokovnjakov; priporočila naj bodo striktno skladna z resnostjo situacije in omejena na geografsko področje, kjer je nastala negotova situacija; takšna priporočila naj se spremenijo ali prekličejo takoj, ko se stanje normalizira;
Tiskovni predstavniki, še posebej predstavniki specializiranega tiska o potovanju in ostali mediji, vključno s sredstvi elektronske komunikacije, naj posredujejo odkrite in uravnovešene podatke o dogodkih in situacijah, ki lahko vplivajo na prihod turistov; prav tako naj dajejo točne in zanesljive podatke potrošnikom turističnih storitev; nove tehnologije komunikacije in elektronske trgovine naj se razvijajo in uporabljajo v ta namen; podobno kot mediji, naj tudi oni ne spodbujajo spolnosti v turizmu;

7. ČLEN

8. ČLEN

9. ČLEN

Pravice delavcev in podjetnikov v turistični industriji

Osnovne pravice delavcev, zaposlenih v turističnih podjetjih, ali samostojnih podjetnikov v turistični industriji in v sorodnih dejavnostih naj bodo zagotovljene pod nadzorom državne in krajevne uprave obeh držav, matične države in države gostiteljice, še zlasti zaradi pritiska, ki nastane zaradi sezonskega dela, obsega njihove industrije in fleksibilnosti, ki se velikokrat zahteva od njih zaradi narave njihovega dela;
Delavci, zaposleni v turističnih podjetjih, in samostojni delavci v turistični industriji in z njo povezanih dejavnostih imajo pravico in dolžnost, da si pridobijo ustrezno začetno in nadaljevalno usposabljanje; da imajo primerno socialno zaščito; možnost izgube službe naj bo čim manjša; sezonski delavci v sektorju naj imajo poseben status, še zlasti kar se tiče njihovega socialnega varstva;
Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico ustanoviti profesionalno dejavnost na področju turizma, če ima za to potrebne zmožnosti in spretnosti in v skladu z obstoječimi državnimi zakoni; podjetniki in investitorji – še posebej na področju majhnih in srednje velikih podjetij – imajo pravico do prostega dostopa do turističnega sektorja z minimalnimi pravnimi ali administrativnimi omejitvami;
Izmenjava izkušenj med vodilnimi uslužbenci in delavci, zaposlenimi v turističnemu podjetju, ali samostojnimi podjetniki iz različnih držav prispeva k spodbujanju razvoja svetovne turistične industrije; takšne izmenjave naj se omogočijo v največji možni meri in v skladu z ustreznimi državnimi zakoni in mednarodnimi sporazumi;
Multinacionalna podjetja v turistični industriji, kot nenadomestljiv dejavnik solidarnosti v razvoju in dinamične rasti mednarodnih izmenjav, ne smejo izkoriščati svojega vodilnega položaja, izogibati se morajo temu, da bi postala sredstva za vzor kulturi in družbi in se vsiljevati gostiteljskim skupnostim; v celoti se moramo zavedati njihove svobode investiranja in trgovanja, v zameno zanjo naj se podjetja vključujejo v krajevni razvoj, pri tem pa naj ne zmanjšajo svojega prispevka gospodarstvu, ki bi lahko nastal zaradi prevelikega povračila njihovega dobička ali njihovega pospešenega uvažanja;
Sodelovanje in pozitivni odnosi med tujimi in domačimi podjetji prispevajo k trajnostnemu razvoju turizma in k nepristranski delitvi dobička pri njegovi rasti;