Skozi zgodovino naj bi se duhovi umrlih razodevali skozi ustavljene ure, pokajoče žarnice, nenadna nihanja temperature, tihe obiske metuljev. Na ulici prepoznamo obraz pokojnika v neznancu, v senci, ki nima vira, zaznamo nenavaden dotik, ki nima telesa. Tiskalnik se zažene brez ukaza. Fotografije na stenah spreminjajo položaj. Žalovanje presega običajno dojemanje stvarnosti – jo zareže, preoblikuje.
A koga sploh objokujemo? Ljubljeno osebo? Nekdanje čase? Prihodnost, ki je ne bo? Sebe, kakršni smo bili? Iluzije o svetu, ki se nikdar ne bodo uresničile?

Prah obravnava žalovanje – in posledice – dveh katastrof: osebne izgube bližnjega ter globalne ekološke razgradnje. To je dvojno žalovanje: za tem, kar je odšlo iz našega notranjega sveta, in za tem, kar izginja zunaj nas.
Prah je tesnobna prozna kronika naših najglobljih strahov pred izgubo.

Vstopnice: