Aličin vrtoglavi padec v zajčjo luknjo in dolgotrajno padanje v globino se ne zgodi kar tako – sproži ga njeno občutenje zunanjega sveta, prežetega z redom, pravili, pritiski in togimi pričakovanji. Svet, ki jo obdaja, je utesnjen in predvidljiv, zadušljiv v svoji urejenosti. Čudežna dežela, v katero pade, ji ne ponudi le pobega, temveč popolnoma novo perspektivo – prostor, kjer lahko misel zablodi, kjer absurdi nadomestijo pravila, kjer postane mogoče tisto, kar je bilo prej nesprejemljivo.

Skok v zajčjo luknjo je tako več kot domišljijska dogodivščina – je dejanje upora proti togosti, korak v neznano, potop v svet, ki je hkrati razburljiv in nevaren. Čeprav je čudežna dežela sprva videti svobodna in igriva, se izkaže tudi za prostor, ki terja pogum, soočanje z notranjimi strahovi in sprejemanje lastne izgubljenosti. A prav v tej radikalni dezorientaciji se odpre možnost – možnost, da z druge strani pogledamo svet, ki smo ga pustili za sabo, in se vprašamo: kam naprej, če sploh?

Predstava Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa raziskuje čudežno deželo kot simbolično območje prehoda – morda celo smrti. A ne v mističnem, oddaljenem smislu, temveč skozi niz konkretnih občutkov, ki so globoko človeški, znani, preživeti. Ustvarjalci jih ne prikazujejo kot fikcijo, temveč kot resničnost, ki jo vsak od njih nosi s sabo.

Vstopnice: