Pisal se je 7. marec 1919, ko so se na Deželni vladi za Slovenijo in Istro odločili narediti konec legalno odprtim javnim ali tolerančnim hišam, kot se jim je reklo takrat, in dobesedno čez noč je bilo tolerance do prodajanja ljubezni konec.
Seveda pa ne ponudba ne povpraševanje nista izginila. Tega so se zavedali tudi občinski možje, saj so jih zdravstvene službe takoj začele opozarjati na širjenje veneričnih bolezni, policija pa na vse več »sumljivih« lokalov, predvsem v starem mestnem jedru. In so se odločili ukrepati na lastno pest. 27. avgusta 1919 je policijski komisariat izdal Alojziji Rojs začasno dovoljenje za odprtje tolerančne hiše na Seitzerhofgasse (Žičkem prehodu) 5. Tam so veljala stroga pravila. Glavni vhod je bil namenjen civilistom in častnikom, navadni vojaki pa so uporabljali vhod v Vojašniški ulici. Zaposlene so bile dvakrat na teden zdravniško pregledane, vsak obiskovalec tolerančne hiše pa bil pred obiskom in po njem »podvržen dezinfikaciji«. Za red je skrbela v hiši nameščena vojaška patrulja, strogo je bila prepovedana prodaja alkoholnih pijač.
Za »na črno« odprto javno hišo pa so čez čas izvedele tudi deželne oblasti. V Ljubljani do poteze mariborskih oblasti niso pokazali nikakršne tolerance in mestu ni preostalo drugega, kot da vrata zapre še zadnja tolerančna hiša v Mariboru.
Žički prehod 5
2000 Maribor
